V Sečovljah je pridobivanje soli vsaj tako tesno povezano s krajem, kot je ribarjenje. Sečoveljske soline izvirajo iz karolinške dobe. Obravnavane so bile na Rižanskem zboru leta 804, izrecno pisno omenjene pa v Piranskem statutu iz leta 1274. Tam so bili določeni pogoji pridelave, prodaje in celo prodajne cene soli.
Sečoveljske soline: tradicija in raznovrstnost doživetja
Bogata preteklost se razkriva skozi pradavni način solinarjenja, ki so se ga solinarji naučili od učiteljev z otoka Paga. Tradicionalni način pridobivanja soli ni edini razlog, da so soline leta 1989 zavarovali kot krajinski park. V opuščenem delu solin, ki mu pravijo Fontanigge, obiskovalce pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori. Skoraj tristo vrst ptic, obsežni travniki slanuš, za življenje na slanih tleh prilagojenih rastlin, ki se konec poletja odenejo v rdeče-vijolično barvo in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš.
Kontrola in analitika
Vse skupaj se v krajinskem parku združi v čudovito doživetje, ki iz leta v leto privablja več obiskovalcev. Večje število obiskovalcev pa razumljivo otežuje kontrolo pristopa v zaščiteno območje. Z avtomatiziranim prehodom in portalnimi vrtljivimi vrati, ki omogočata natančno kontrolo kupljenih vstopnic, selekcijo po tipu vstopnic in omejevanje prehoda nepooblaščenim osebam, so decembra 2018 v Sečovljah našli celovito rešitev. Na recepciji lahko obiskovalec kupi vstopnico za prehod peš ali s kolesom. Če uporabnik kupi slednjo, se mu odprejo krilna vrata, sicer pa uporabi prehod za pešce. Ročno preverjanje kupljenih vstopnic je za upravljavca stvar preteklosti, obenem ima tudi večji nadzor nad prehodi v zaprto območje. Medtem pa življenje ptic, rastlin in solinarjev lahko nemoteno teče dalje, v enakem ritmu, kot ga živijo že več kot tisočletje.